Nekaj o boksu in kikboksu
Boks je eden najstarejših športov na svetu, saj so se s pestmi bojevali že na antičnih olimpijskih igrah. Boj s pestmi se je začel v boks preoblikovati na začetku 18. stoletja, ime pa je dobil po angleški besedi to box, ki pomeni udarjati s pestmi. Boksarska srečanja so bila izjemno dolga, boksarskih rokavic pa še niso uporabljali. Pravila sodobnega boksa je vpeljal markiz Queensbury in s tem v drugi polovici 19. stoletja dokončno spremenil boj s pestmi v angleški boks. Po uvedbi pravil je bilo srečanje razdeljeno na triminutne runde, med rundami pa so sledili enominutni odmori. Po novih pravilih so morali boksarji nositi boksarske rokavice, glede na težo pa so bili razdeljeni v kategorije. Na olimpijskih igrah v St. Louisu leta 1904 se je boks vrnil nazaj v družino olimpijskih športov.
Beseda kickboxing ali poslovenjeno kikboks v dobesednem prevodu pomeni boks z dodatkom nožnih udarcev in kot generična oznaka velja za katerikoli šport ali borilno veščino, kjer se uporabljajo ročne in nožne udarjalne borilne tehnike.
Kikboks kot ga pretežno razumemo prebivalci Evrope, je prišel iz Združenih držav Amerike kot hibrid različnih stilov karateja in klasičnega boksa, ki je od svojih začetkov v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja prehodil dolgo pot in se utrdil kot prepoznaven, samostojen šport z večimi disciplinami, ki naj bi zadostile različnim segmentom praktikantov. Kot zanimivost lahko zapišemo, da sta se v finalu prvega Svetovnega profesionalnega karate (full - contact) prvenstva, ki se je odvijalo 14. septembra 1974 v Los Angelesu, borila tudi dva tekmovalca iz naše bivše skupne države, kar je dokaz, da smo v borilnih športih že takrat sledili razvojnim trendom.
Po azijski verziji o nastanku kickboxinga pa naj bi ta nastal v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je japonski poslovnež Osamu Noguchi sestavil borilne elemente iz tajskega boksa, karatejev s polnim kontaktom, kot Kyokushin in Seidokaikan, in klasičnega boksa v veščino, imenovano kikboks, ki je kasneje postal svetovno znan in nosi ime po organizaciji K-1, ustanovljeni leta 1993.
Največja organizacija za amaterski kikboks je WAKO - World Organization of Kickboxing Associations, ki združuje 85 nacionalnih zvez, uradno priznanih od njihovih olimpijskih komitejev ali najvišjega športnega telesa v državi. Zajema okrog 3.000.000 praktikantov v 25.000 klubih po celem svetu in organizira, na nacionalni in mednarodni ravni, okrog 1000 amaterskih športnih prireditev na leto, vključno kontinentalna in svetovna prvenstva ter odprta tekmovanja najvišjega ranga. Kickboxing zveza Slovenije je članica WAKO..
Ker je eno najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobivamo, vprašanje o razliki med kikboksom in tajskim boksom v nadaljevanju z dovoljenjem avtorja objavljamo del diplomske naloge z naslovom Primerjava med borilnima športoma tajski boks in kikboks, ki jo je leta 2014 na Fakulteti za šport v Ljubljani opravil Matjaž Šercer.
Primerjava in razlike med WAKO kikboksom in IFMA tajskim boksom
Borilne veščine so vrsta borilnih tehnik in disciplin, ki jih ljudje uporabljajo za samobrambo in drugače. Danes je v svetu globalno popularnih že veliko borilnih športov; dva med njimi sta tajski boks in kikboks. Nekateri so mnenja, da sta to enaka ali vsaj zelo podobna borilna športa, čeprav sta v resnici dve različni borilni disciplini, ki se razlikujeta v stvareh, ki jih navajamo v nadaljevanju (Difference Between, 2014).
Kikboks je v primerjavi s tajskim boksom novejša disciplina in delno izhaja iz tajskega boksa, saj kombinira nožne borilne tehnike tajskega boksa z nožnimi borilnimi tehnikami iz karateja, ročne borilne tehnike pa s tehnikami klasičnega boksa. Preprosto rečeno, kikboksar uporablja samo ročne in nožne udarce. Po azijski verziji o nastanku kikboksa naj bi ta nastal v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je japonski poslovnež Osamu Noguchi sestavil borilne elemente iz tajskega boksa, karateja in klasičnega boksa v veščino, imenovano kikboks (Dom Tsui, 2011).
Čeprav sta obe veščini pretežno fokusirani na udarjanje in manj na prijemanje, se v tajskem boksu uporabljajo tudi udarci s koleni in komolci, kar ga razlikuje od nekaterih disciplin modernega kikboksa (Difference Between, 2014).
Tudi v pristopu k treningu imata primerjana borilna športa različni trenerski strategiji za usposabljanje svojih borcev. Kikboks poudarja osredotočanje na splošno vzdržljivost in izboljšanje tehnike ter povečanje moči ročnih in nožnih udarcev, medtem ko se pri tajskem boksu osredotočajo na izboljšanje napadov, seveda pa trenirajo tudi moč in vzdržljivost (Difference Between, 2014).
Če napravimo povzetek gornjih ugotovitev, jih lahko strnemo v sledeče tri točke (Difference Between, 2014):
Kikboks je têrmin, ki se uporablja za vrsto različnih borilnih športov in borilnih veščin, ki uporabljajo ročne in nožne udarce. Ta široki oris lahko zajame različne stile kikboksa, različne stile karateja in drugih tradicionalnih borilnih veščin ali pa samostojen stil kikboksa. Tajski boks je ena najbolj popularnih oblik kikboksa.
Čeprav se têrmin kikboks uporablja kot skupni imenovalec za katerokoli vrsto borilnega športa, ki uporablja nožne in ročne udarce kakor tudi druge borilne tehnike, je uporaba têrmina po zahodni zgodovinski verziji najbolj pravilna takrat, ko jo povezujemo z obliko načina tekmovanja, ki so ga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvili karateisti v Združenih državah Amerike. Ti športniki, med njimi so najpomembnejši Joe Lewis, Jeff Smith, Bill Wallace in Benny Urquidez, so hoteli svoje sposobnosti preizkusiti v ringu. Uporabljali so boksarske rokavice in ščitnike za stopala in z mešanjem karate nožnih udarcev in boksarskih udarcev ustvarili hibriden šport, ki se je najprej imenoval full contact ali free style karate, potem pa se je preimenoval v kikboks (History of Kickboxing, 2014).
Freestyle karate ali full contact karate/kikboks je od udeležencev tekmovanj zahteval nošnjo boksarskih rokavic in oblazinjenih ščitnikov za noge. Večina stilov ni dovoljevala udarcev v noge in je dajala poudarek hitremu, agresivnemu borjenju z zahtevanimi udarci v glavo in pretežni uporabi boksarskih tehnik. Drugi stili, kot smo že omenili, vključujejo originalni K-1, ki je nastal na Japonskem kot veja karate stilov s polnim kontaktom, kot sta Kyokushin in Seidokaikan, in z uporabo tehnik klasičnega in tajskega boksa. K-1 dovoljuje brce v noge in udarce s kolenom (Dom Tsui, 2011).
Tajski boks se je razvil iz starih tajskih vojaških borilnih veščin, kot sta Muay Boran in Krabi Krabong. Tajski boks je dobeseden prevod besede Muay Thai in se nanaša na borilno veščino, imenovano Umetnost osmih udov. Poleg udarcev z rokami, nogami, koleni in komolci je v tajskem boksu dovoljena tudi borba v klinču. Klinč je posebnost tajskega boksa, s katerim kontroliramo zgornji del telesa nasprotnika s svojimi rokami, da bi lahko uporabili borilne tehnike s koleni in komolci, nasprotnika spravili z ravnotežja ali ga vrgli na tla (Dom Tsui, 2011).
Če primerjamo tajski boks in kikboks, lahko rečemo sledeče: veliko kikboksarjev tekmuje v tajskem boksu in obratno, obe veščini trenirajo borci, ki skušajo izboljšati svoje znanje udarjanja za tekmovanja v mešanih borilnih veščinah, katerih popularnost je v vzponu. Glavne razlike med obravnavanima borilnima športoma so v dovoljenih tehnikah. Tajski boks zajema širše področje udarcev s komolci in koleni, medtem ko dodatna uporaba klinča še poveča učinkovitost borbe na kratki razdalji. Kikboksarji se osredotočajo bolj na gibanje v prostoru in okrog nasprotnika ter na iskanje čistih možnosti za udarec, medtem ko tajski boksarji poskušajo onesposobiti nasprotnika s ponavljajočimi močnimi udarci v noge ali celo v borilni gard. Brce se izvajajajo različno, tajski boksarji pretežno udarjajo z goleni. Večina borcev v mešanih borilnih veščinah kot udarjalno disciplino trenira borilne elemente tajskega boksa, saj sta nabor borilnih tehnik in njihova uporaba širša (Dom Tsui, 2011).
Osebne izkušnje avtorja kažejo, da tajski boks vzgaja bolj agresivne in razbijaške borce, medtem ko so kikboksarji praviloma boljši boksarji in tehnično boljši v nožnih udarcih. Ko govorimo o razlikah, je treba vedeti, da so te lahko zanemarljive ali velike, odvisno od borcev, ki jih primerjamo.
Kot lahko razberemo iz prej povedanega, prevladuje obče mnenje, da to nista dva enaka borilna športa, vendar pa med športoma obstaja veliko podobnosti. Našo primerjavo bomo zamejili z analizo in primerjavo borilnih disciplin iz dveh največjih svetovnih amaterskih organizacij za primerjana borilna športa. IFMA – The International Federation of Muaythai Amateur – je edina svetovno priznana mednarodna amaterska federacija tajskega boksa, ki skrbi za promocijo tega športa na celem svetu (What is IFMA?, 2014), WAKO – World Association of Kickboxing Organizations – pa je največja amaterska kikboksarska organizacija na svetu (WAKO, 2014). Pri tajskem boksu so stvari jasne, poimenovanju kikboks z navedbo ustrezne WAKO discipline pa je treba dati določeno vsebino, ki bo služila za primerjavo med športoma.
Za potrebe primerjave med obravnavanima borilnima športoma bomo uporabili tri WAKO kikboks discipline s polnim kontaktom: full contact, low kick in WAKO K-1; v tem vrstnem redu so bile te discipline v WAKO tudi sprejete.
Full contact (Rules, 2014) je disciplina kikboksa, pri kateri je namen premagati nasprotnika z udarci, pri katerih lahko/moramo udarjati z vso močjo. Ročni udarci in brce so dovoljeni v prednji in stranski del glave, prednji in stranski del telesa (nad pasom); dovoljeno je čiščenje z nogo (pod gležnjem/sredino goleni). Borba se odvija v ringu.
Prepovedane tehnike in področja udarjanja so:
udarci v grlo, spodnji del trebuha, ledvice, hrbet, sklepe, genitalije in zadnji del glave in vratu,
udarci s kolenom, golenjo, komolcem, robom dlani, glavo, palci in rameni,
vstop v klinč in rokoborba,
udarjanje z golenjo (dovoljeni so udarci s stopalom).
Že tu takoj vidimo, kakšna in kako velika je razlika v primerjavi s tajskim boksom, kjer so udarci s kolenom, golenjo, komolcem in klinč z določenimi elementi rokoborbe običajne in široko uporabljane borilne tehnike.
Dovoljene borilne tehnike
Dovoljeni so vsi ročni udarci, ki se uporabljajo v klasičnem boksu (direkt, kroše in aperkat). Enaki udarci se uporabljajo tudi v tajskem boksu.
Dovoljene so sledeče borilne tehnike z nogo – brce:
udarec z nogo naravnost,
udarec z nogo naravnost od strani,
polkrožni udarec z nogo od strani,
udarec od strani s podplatom noge,
udarec z ravno nogo od zgoraj navzdol (kladivo),
udarci z nogo v skoku,
čiščenje in
krožni udarci z nogo.
Tudi v tajskem boksu se uporabljajo zgoraj navedeni nožni udarci; različni sta njihova izvedba in udarjalna površina.
V full contactu je dovoljeno čiščenje s stopalom do višine gležnja, od zunaj navznoter in od znotraj navzven), ki spravi nasprotnika iz ravnotežja do te mere, da pade na tla, čiščenju pa lahko sledi kombinacija ročnih/nožnih udarcev. Vse tehnike morajo biti izvedene močno; če tehnika ni zadosti močna ali pa je blokirana, borec ne bo dobil točke. Čiščenje je dovoljeno tudi v tajskem boksu, vendar se praktično ne uporablja, ker je prešibko; low kick je veliko bolj učinkovit. Tudi ta kikboks tehnika izhaja iz karateja (čiščenje/ashi barai), ki pa jo je v žaru borbe še v karateju težko pravilno izvesti, saj naj bi bil podplat noge, ki ruši/čisti, načelno na tleh (Rules, 2014).
Borec mora pri full contactu v eni rundi izvesti najmanj šest udarcev z nogo in jasno izkazovati namen udariti nasprotnika z nogo. To pravilo ima svojo genezo v začetkih kikboksa ali bolje rečeno full contact karateja, ki sega v Združene države Amerike v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Šport so hoteli napraviti privlačen za gledalce in ga jasno razmejiti od drugih kontaktnih borilnih športov; temu naj bi pripomogla zahtevana in sankcionirana uporaba nožnih udarcev. Pravilo se je v razvoju kikboksa izkazalo za neživljenjsko, saj posega v taktiko borca in umetno forsira uporabo nožnih udarcev. Full contact je v zadnjem desetletju disciplina z najmanj tekmovalci. Temu prav gotovo botruje tudi nekje določeno, nekje pa omejeno število borilnih tehnik in dovoljenih površin za udarjanje. V tajskem boksu ni nobenih omejitev ali zahtev po določenem številu ustreznih udarcev (Rules, 2014; Codes & Rules, 2014).
V full contactu kot prekršek štejejo sledeče akcije, relevantne za našo raziskavo (Rules, 2014):
udarjanje pod pas, prijemanje, udarjanje s koleni in komolci,
udarjanje z glavo, rameni, lakti in komolci, davljenje nasprotnika, odrivanje glave z roko ali komolcem,
udarjanje z odprto rokavico, z notranjim delom rokavice in z zapestjem,
udarjanje nasprotnika v hrbet, zadnji del vratu in glave ter ledvice,
klinč,
uporaba goleni v napadu,
udarjanje nasprotnika, ko ga držimo, ali vlečenje nasprotnika na udarec,
držanje nasprotnika.
Vidimo, da večji del akcij, ki se v full contactu štejejo med prepovedane, sestavlja normalen in nepogrešljiv nabor borilnih tehnik tajskega boksarja. Udarci s koleni in komolci so standardne tehnike, ki se izvajajo največkrat v klinču ali na poldistanci; nasprotnika lahko vlečemo na udarec, držimo in udarjamo ali ga vržemo na tla (Rules, 2014; Codes & Rules, 2014).
Iz opravljene primerjave lahko izpeljemo sledeči zaključek: borilna športa full contact kikboks in tajski boks sta si v določenih stvareh podobna, vendar je stvari, ki ju ločujejo, veliko več.
WAKO low kick (Rules, 2014) je disciplina kikboksa s polnim kontaktom, v kateri je s čistimi nožnimi udarci možno udarjati nasprotnika v noge. Vse drugo je enako kot pri disciplini full contact.
Čeprav je ta disciplina WAKO kikboksa z dodano možnostjo udarjanja nožnih udarcev v noge nasprotnika napravila velik korak naprej, še vedno ostajajo prisotne vse omejitve, ki smo jih opisali pri full contactu. Število pomembnih elementov, ki športa ločujejo, se je zmanjšalo. Low kicki so strukturna borilna tehnika tajskega boksa, še vedno pa je ločevalnih pomembnih borilnih tehnik veliko preveč – klinč ter udarci s koleni in komolci.
WAKO definicije za disciplino K-1 v svojih pravilih nima. V drugem členu pravil lahko preberemo le, da WAKO K-1 prihaja direktno z Japonske, kjer je tudi nastal. Borilni šport K-1 je hibridna mešanica različnih borilnih veščin; na začetku poglavja smo omenili, da je nastal na Japonskem kot veja karate stilov s polnim kontaktom in z uporabo tehnik klasičnega in tajskega boksa (Rules, 2014).
WAKO K-1 dovoljuje brce v noge in udarce s kolenom. Prepovedane so borilne tehnike s komolci. Klinč lahko traja največ pet sekund; dovoljeno je držati vrat nasprotnika z obema rokama za napad s kolenom. Na en klinč (max. pet sekund) je dovoljen le en udarec s kolenom. Držati nasprotnika za nogo in obenem udarjati z roko ali nogo ni dovoljeno. Dovoljeni so udarci z golenjo v katerikoli del noge (Rules, 2014).
Prepovedano je:
prijemati/držati nasprotnika za nogo,
udarjati z nogo naravnost v prednji del nasprotnikovega stegna, koleno in golen; enako velja za udarce s koleni,
izvesti več kot en udarec s kolenom, medtem ko držimo nasprotnika za vrat,
zvijanje, dvigovanje in obračanje nasprotnika z ene strani na drugo,
udarci s komolcem, robom dlani, glavo in ramo,
čiščenje nad višino gležnja,
klinč in rokoborske tehnike( Rules, 2014).
Dovoljene tehnike, poleg naštetih v obeh prej navedenih disciplinah, so še:
udarci z zadnjim delom pesti (back fist) brez obrata in v obratu,
klinč z obema rokama okrog vratu, ki ne traja več kot pet sekund; dovoljen je le en udarec s kolenom,
uporaba goleni pri nožnih udarcih na vseh dovoljenih področjih udarjanja,
uporaba udarcev s kolenom na vseh dovoljenih področjih udarjanja (Rules, 2014).
Ročne in nožne borilne tehnike naj bi se uporabljale v enaki meri v teku celotne borbe. Zaradi značaja in sloga K-1 za razliko od discipline full contact število nožnih udarcev ni določeno (Rules, 2014).
Iz primerjave lahko vidimo, da WAKO K-1 dovoljuje udarce s koleni, uporabo goleni pri nožnih udarcih in klinč, kar bi, če ne bi bilo udarcev s komolci, po uporabi borilnih tehnik oba borilna športa skoraj izenačilo. Vendar je dodatna razlika, ki je pa zelo pomembna, v podrobnostih borilnih tehnik in njihovem izvajanju. Klinč v WAKO K-1 lahko traja le največ pet sekund, dovoljen je le en udarec s kolenom, vlečenje na udarec ni dovoljeno. V klinču tudi ni dovoljeno zvijanje, dvigovanje in obračanje nasprotnika z ene strani na drugo in izvajanje metov; vse to je v tajskem boksu dovoljeno. V tajskem boksu je tudi dovoljen nožni udarec naravnost v nasprotnikovo nogo, ki se veliko uporablja predvsem kot štop udarec. Dovoljeno je tudi prijemanje/držanje nasprotnika za nogo in istočasna uporaba neke ustrezne borilne tehnike. Iz naštetega lahko zaključimo, da tudi ta disciplina – WAKO K-1 – ki se po podobnosti borilnih tehnik najbolj približa tajskemu boksu, nikakor ne more biti enak borilni šport (Rules, 2014; Codes & Rules, 2014).
Naštete razlike izhajajo iz primerjave tekmovalnih pravil in načelno izključujejo možnost tekmovanja med borci iz obeh borilnih veščin, ki bi uporabljali ves svoj dovoljeni borilni arzenal in potrjujejo tezo, da sta to dva različna borilna športa.
Tudi v pristopu k treningu imata veščini različni trenerski strategiji za usposabljanje svojih borcev, ne moremo pa reči, da sta ti dve strategiji izključujoči. Kikboks poudarja osredotočanje na splošno vzdržljivost in izboljšanje tehnike ter povečanje moči ročnih in nožnih udarcev, medtem ko se pri tajskem boksu osredotočajo na izboljšanje napadov, seveda pa trenirajo tudi moč in vzdržljivost ter utrjevanje udarjalnih površin, predvsem goleni. Ker je danes celoten svet informacijsko transparenten in dosegljiv, lahko rečemo, da imajo boksarji obeh borilnih športov možnost uporabljati vse metode treninga, konkreten izbor pa ni toliko odvisen od borilne discipline kakor od konkretnega športnika in njegovega trenerja (Difference Between, 2014).
Pri uporabi opreme ni velikih razlik, saj so produkti za trening in tekmovanja vseh velikih proizvajalcev namenjeni istemu cilju in se razlikujejo le v malenkostih. Če navedemo le dva primera: boksarske rokavice tajskih proizvajalcev športne opreme so v načelu trše in imajo tanjšo udarjalno površino, vendar to ni pravilo. Tako imenovani tajski fokuserji, ki služijo za trening nožnih udarcev in udarcev s kolenom po svoji obliki izvirajo iz Tajske, njihovo funkcijo pa ravno tako dobro opravljajo fokuserji drugega porekla in oblike (Difference Between, 2014).
SKLEP
Namen dela je bil s strokovno utemeljeno primerjavo ugotoviti, ali sta tajski boks in kikboks dva različna ali enaka borilna športa in kje so ti elementi razlik oziroma enakosti. V nalogi smo uporabljali deskriptivni pristop in pojasnili nastanek, razvoj in strukturo obeh borilnih športov; v okviru deskriptivnega pristopa pa smo uporabljali metodo komparacije za ugotavljanje razlik in podobnosti med obema borilnima športoma. Da smo lahko to komparativno analizo opravili, smo predmet raziskave zamejili z organizacijama IFMA in WAKO; to sta dve največji svetovni amaterski organizaciji, ki promovirata ta dva borilna športa. Pri ugotavljanju razlik je imela največjo težo primerjava tekmovalnih pravil.
Ugotovili smo sledeče: tajski boks in kikboks sta borilna športa, pri katerih uporabljamo podobne, ne pa enake borilne tehnike. V tajskem boksu se uporabljajo še udarci s komolci in klinč borba. Trening in oprema v obeh športih sta podobna; vsi trenerji in športniki danes uporabljajo moderne metode treninga, ki jih ustrezno kombinirajo s tradicionalnimi. Vendar pa ugotovljene razlike, ki izhajajo iz primerjave tekmovalnih pravil, načelno izključujejo možnost tekmovanja med borci iz obeh borilnih športov, ki bi uporabljali ves svoj dovoljeni borilni arzenal, kar potrjuje tezo, da sta to dva različna borilna športa.
Boks je eden najstarejših športov na svetu, saj so se s pestmi bojevali že na antičnih olimpijskih igrah. Boj s pestmi se je začel v boks preoblikovati na začetku 18. stoletja, ime pa je dobil po angleški besedi to box, ki pomeni udarjati s pestmi. Boksarska srečanja so bila izjemno dolga, boksarskih rokavic pa še niso uporabljali. Pravila sodobnega boksa je vpeljal markiz Queensbury in s tem v drugi polovici 19. stoletja dokončno spremenil boj s pestmi v angleški boks. Po uvedbi pravil je bilo srečanje razdeljeno na triminutne runde, med rundami pa so sledili enominutni odmori. Po novih pravilih so morali boksarji nositi boksarske rokavice, glede na težo pa so bili razdeljeni v kategorije. Na olimpijskih igrah v St. Louisu leta 1904 se je boks vrnil nazaj v družino olimpijskih športov.
Beseda kickboxing ali poslovenjeno kikboks v dobesednem prevodu pomeni boks z dodatkom nožnih udarcev in kot generična oznaka velja za katerikoli šport ali borilno veščino, kjer se uporabljajo ročne in nožne udarjalne borilne tehnike.
Kikboks kot ga pretežno razumemo prebivalci Evrope, je prišel iz Združenih držav Amerike kot hibrid različnih stilov karateja in klasičnega boksa, ki je od svojih začetkov v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja prehodil dolgo pot in se utrdil kot prepoznaven, samostojen šport z večimi disciplinami, ki naj bi zadostile različnim segmentom praktikantov. Kot zanimivost lahko zapišemo, da sta se v finalu prvega Svetovnega profesionalnega karate (full - contact) prvenstva, ki se je odvijalo 14. septembra 1974 v Los Angelesu, borila tudi dva tekmovalca iz naše bivše skupne države, kar je dokaz, da smo v borilnih športih že takrat sledili razvojnim trendom.
Po azijski verziji o nastanku kickboxinga pa naj bi ta nastal v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je japonski poslovnež Osamu Noguchi sestavil borilne elemente iz tajskega boksa, karatejev s polnim kontaktom, kot Kyokushin in Seidokaikan, in klasičnega boksa v veščino, imenovano kikboks, ki je kasneje postal svetovno znan in nosi ime po organizaciji K-1, ustanovljeni leta 1993.
Največja organizacija za amaterski kikboks je WAKO - World Organization of Kickboxing Associations, ki združuje 85 nacionalnih zvez, uradno priznanih od njihovih olimpijskih komitejev ali najvišjega športnega telesa v državi. Zajema okrog 3.000.000 praktikantov v 25.000 klubih po celem svetu in organizira, na nacionalni in mednarodni ravni, okrog 1000 amaterskih športnih prireditev na leto, vključno kontinentalna in svetovna prvenstva ter odprta tekmovanja najvišjega ranga. Kickboxing zveza Slovenije je članica WAKO..
Ker je eno najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobivamo, vprašanje o razliki med kikboksom in tajskim boksom v nadaljevanju z dovoljenjem avtorja objavljamo del diplomske naloge z naslovom Primerjava med borilnima športoma tajski boks in kikboks, ki jo je leta 2014 na Fakulteti za šport v Ljubljani opravil Matjaž Šercer.
Primerjava in razlike med WAKO kikboksom in IFMA tajskim boksom
Borilne veščine so vrsta borilnih tehnik in disciplin, ki jih ljudje uporabljajo za samobrambo in drugače. Danes je v svetu globalno popularnih že veliko borilnih športov; dva med njimi sta tajski boks in kikboks. Nekateri so mnenja, da sta to enaka ali vsaj zelo podobna borilna športa, čeprav sta v resnici dve različni borilni disciplini, ki se razlikujeta v stvareh, ki jih navajamo v nadaljevanju (Difference Between, 2014).
Kikboks je v primerjavi s tajskim boksom novejša disciplina in delno izhaja iz tajskega boksa, saj kombinira nožne borilne tehnike tajskega boksa z nožnimi borilnimi tehnikami iz karateja, ročne borilne tehnike pa s tehnikami klasičnega boksa. Preprosto rečeno, kikboksar uporablja samo ročne in nožne udarce. Po azijski verziji o nastanku kikboksa naj bi ta nastal v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je japonski poslovnež Osamu Noguchi sestavil borilne elemente iz tajskega boksa, karateja in klasičnega boksa v veščino, imenovano kikboks (Dom Tsui, 2011).
Čeprav sta obe veščini pretežno fokusirani na udarjanje in manj na prijemanje, se v tajskem boksu uporabljajo tudi udarci s koleni in komolci, kar ga razlikuje od nekaterih disciplin modernega kikboksa (Difference Between, 2014).
Tudi v pristopu k treningu imata primerjana borilna športa različni trenerski strategiji za usposabljanje svojih borcev. Kikboks poudarja osredotočanje na splošno vzdržljivost in izboljšanje tehnike ter povečanje moči ročnih in nožnih udarcev, medtem ko se pri tajskem boksu osredotočajo na izboljšanje napadov, seveda pa trenirajo tudi moč in vzdržljivost (Difference Between, 2014).
Če napravimo povzetek gornjih ugotovitev, jih lahko strnemo v sledeče tri točke (Difference Between, 2014):
- tajski boks je zgodovinsko gledano mnogo starejši kot kikboks,
- tajski boks zajema ročne in nožne udarce ter udarce s komolci in koleni, medtem ko kikboks pretežno zajema le nožne in ročne udarce,
- tajski boks se v strategiji treninga osredotoča na izboljšanje učinkovitosti napadov, medtem ko kikboksarji največ pozornosti posvečajo treningu napadalne moči in vzdržljivosti.
Kikboks je têrmin, ki se uporablja za vrsto različnih borilnih športov in borilnih veščin, ki uporabljajo ročne in nožne udarce. Ta široki oris lahko zajame različne stile kikboksa, različne stile karateja in drugih tradicionalnih borilnih veščin ali pa samostojen stil kikboksa. Tajski boks je ena najbolj popularnih oblik kikboksa.
Čeprav se têrmin kikboks uporablja kot skupni imenovalec za katerokoli vrsto borilnega športa, ki uporablja nožne in ročne udarce kakor tudi druge borilne tehnike, je uporaba têrmina po zahodni zgodovinski verziji najbolj pravilna takrat, ko jo povezujemo z obliko načina tekmovanja, ki so ga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvili karateisti v Združenih državah Amerike. Ti športniki, med njimi so najpomembnejši Joe Lewis, Jeff Smith, Bill Wallace in Benny Urquidez, so hoteli svoje sposobnosti preizkusiti v ringu. Uporabljali so boksarske rokavice in ščitnike za stopala in z mešanjem karate nožnih udarcev in boksarskih udarcev ustvarili hibriden šport, ki se je najprej imenoval full contact ali free style karate, potem pa se je preimenoval v kikboks (History of Kickboxing, 2014).
Freestyle karate ali full contact karate/kikboks je od udeležencev tekmovanj zahteval nošnjo boksarskih rokavic in oblazinjenih ščitnikov za noge. Večina stilov ni dovoljevala udarcev v noge in je dajala poudarek hitremu, agresivnemu borjenju z zahtevanimi udarci v glavo in pretežni uporabi boksarskih tehnik. Drugi stili, kot smo že omenili, vključujejo originalni K-1, ki je nastal na Japonskem kot veja karate stilov s polnim kontaktom, kot sta Kyokushin in Seidokaikan, in z uporabo tehnik klasičnega in tajskega boksa. K-1 dovoljuje brce v noge in udarce s kolenom (Dom Tsui, 2011).
Tajski boks se je razvil iz starih tajskih vojaških borilnih veščin, kot sta Muay Boran in Krabi Krabong. Tajski boks je dobeseden prevod besede Muay Thai in se nanaša na borilno veščino, imenovano Umetnost osmih udov. Poleg udarcev z rokami, nogami, koleni in komolci je v tajskem boksu dovoljena tudi borba v klinču. Klinč je posebnost tajskega boksa, s katerim kontroliramo zgornji del telesa nasprotnika s svojimi rokami, da bi lahko uporabili borilne tehnike s koleni in komolci, nasprotnika spravili z ravnotežja ali ga vrgli na tla (Dom Tsui, 2011).
Če primerjamo tajski boks in kikboks, lahko rečemo sledeče: veliko kikboksarjev tekmuje v tajskem boksu in obratno, obe veščini trenirajo borci, ki skušajo izboljšati svoje znanje udarjanja za tekmovanja v mešanih borilnih veščinah, katerih popularnost je v vzponu. Glavne razlike med obravnavanima borilnima športoma so v dovoljenih tehnikah. Tajski boks zajema širše področje udarcev s komolci in koleni, medtem ko dodatna uporaba klinča še poveča učinkovitost borbe na kratki razdalji. Kikboksarji se osredotočajo bolj na gibanje v prostoru in okrog nasprotnika ter na iskanje čistih možnosti za udarec, medtem ko tajski boksarji poskušajo onesposobiti nasprotnika s ponavljajočimi močnimi udarci v noge ali celo v borilni gard. Brce se izvajajajo različno, tajski boksarji pretežno udarjajo z goleni. Večina borcev v mešanih borilnih veščinah kot udarjalno disciplino trenira borilne elemente tajskega boksa, saj sta nabor borilnih tehnik in njihova uporaba širša (Dom Tsui, 2011).
Osebne izkušnje avtorja kažejo, da tajski boks vzgaja bolj agresivne in razbijaške borce, medtem ko so kikboksarji praviloma boljši boksarji in tehnično boljši v nožnih udarcih. Ko govorimo o razlikah, je treba vedeti, da so te lahko zanemarljive ali velike, odvisno od borcev, ki jih primerjamo.
Kot lahko razberemo iz prej povedanega, prevladuje obče mnenje, da to nista dva enaka borilna športa, vendar pa med športoma obstaja veliko podobnosti. Našo primerjavo bomo zamejili z analizo in primerjavo borilnih disciplin iz dveh največjih svetovnih amaterskih organizacij za primerjana borilna športa. IFMA – The International Federation of Muaythai Amateur – je edina svetovno priznana mednarodna amaterska federacija tajskega boksa, ki skrbi za promocijo tega športa na celem svetu (What is IFMA?, 2014), WAKO – World Association of Kickboxing Organizations – pa je največja amaterska kikboksarska organizacija na svetu (WAKO, 2014). Pri tajskem boksu so stvari jasne, poimenovanju kikboks z navedbo ustrezne WAKO discipline pa je treba dati določeno vsebino, ki bo služila za primerjavo med športoma.
Za potrebe primerjave med obravnavanima borilnima športoma bomo uporabili tri WAKO kikboks discipline s polnim kontaktom: full contact, low kick in WAKO K-1; v tem vrstnem redu so bile te discipline v WAKO tudi sprejete.
Full contact (Rules, 2014) je disciplina kikboksa, pri kateri je namen premagati nasprotnika z udarci, pri katerih lahko/moramo udarjati z vso močjo. Ročni udarci in brce so dovoljeni v prednji in stranski del glave, prednji in stranski del telesa (nad pasom); dovoljeno je čiščenje z nogo (pod gležnjem/sredino goleni). Borba se odvija v ringu.
Prepovedane tehnike in področja udarjanja so:
udarci v grlo, spodnji del trebuha, ledvice, hrbet, sklepe, genitalije in zadnji del glave in vratu,
udarci s kolenom, golenjo, komolcem, robom dlani, glavo, palci in rameni,
vstop v klinč in rokoborba,
udarjanje z golenjo (dovoljeni so udarci s stopalom).
Že tu takoj vidimo, kakšna in kako velika je razlika v primerjavi s tajskim boksom, kjer so udarci s kolenom, golenjo, komolcem in klinč z določenimi elementi rokoborbe običajne in široko uporabljane borilne tehnike.
Dovoljene borilne tehnike
Dovoljeni so vsi ročni udarci, ki se uporabljajo v klasičnem boksu (direkt, kroše in aperkat). Enaki udarci se uporabljajo tudi v tajskem boksu.
Dovoljene so sledeče borilne tehnike z nogo – brce:
udarec z nogo naravnost,
udarec z nogo naravnost od strani,
polkrožni udarec z nogo od strani,
udarec od strani s podplatom noge,
udarec z ravno nogo od zgoraj navzdol (kladivo),
udarci z nogo v skoku,
čiščenje in
krožni udarci z nogo.
Tudi v tajskem boksu se uporabljajo zgoraj navedeni nožni udarci; različni sta njihova izvedba in udarjalna površina.
V full contactu je dovoljeno čiščenje s stopalom do višine gležnja, od zunaj navznoter in od znotraj navzven), ki spravi nasprotnika iz ravnotežja do te mere, da pade na tla, čiščenju pa lahko sledi kombinacija ročnih/nožnih udarcev. Vse tehnike morajo biti izvedene močno; če tehnika ni zadosti močna ali pa je blokirana, borec ne bo dobil točke. Čiščenje je dovoljeno tudi v tajskem boksu, vendar se praktično ne uporablja, ker je prešibko; low kick je veliko bolj učinkovit. Tudi ta kikboks tehnika izhaja iz karateja (čiščenje/ashi barai), ki pa jo je v žaru borbe še v karateju težko pravilno izvesti, saj naj bi bil podplat noge, ki ruši/čisti, načelno na tleh (Rules, 2014).
Borec mora pri full contactu v eni rundi izvesti najmanj šest udarcev z nogo in jasno izkazovati namen udariti nasprotnika z nogo. To pravilo ima svojo genezo v začetkih kikboksa ali bolje rečeno full contact karateja, ki sega v Združene države Amerike v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Šport so hoteli napraviti privlačen za gledalce in ga jasno razmejiti od drugih kontaktnih borilnih športov; temu naj bi pripomogla zahtevana in sankcionirana uporaba nožnih udarcev. Pravilo se je v razvoju kikboksa izkazalo za neživljenjsko, saj posega v taktiko borca in umetno forsira uporabo nožnih udarcev. Full contact je v zadnjem desetletju disciplina z najmanj tekmovalci. Temu prav gotovo botruje tudi nekje določeno, nekje pa omejeno število borilnih tehnik in dovoljenih površin za udarjanje. V tajskem boksu ni nobenih omejitev ali zahtev po določenem številu ustreznih udarcev (Rules, 2014; Codes & Rules, 2014).
V full contactu kot prekršek štejejo sledeče akcije, relevantne za našo raziskavo (Rules, 2014):
udarjanje pod pas, prijemanje, udarjanje s koleni in komolci,
udarjanje z glavo, rameni, lakti in komolci, davljenje nasprotnika, odrivanje glave z roko ali komolcem,
udarjanje z odprto rokavico, z notranjim delom rokavice in z zapestjem,
udarjanje nasprotnika v hrbet, zadnji del vratu in glave ter ledvice,
klinč,
uporaba goleni v napadu,
udarjanje nasprotnika, ko ga držimo, ali vlečenje nasprotnika na udarec,
držanje nasprotnika.
Vidimo, da večji del akcij, ki se v full contactu štejejo med prepovedane, sestavlja normalen in nepogrešljiv nabor borilnih tehnik tajskega boksarja. Udarci s koleni in komolci so standardne tehnike, ki se izvajajo največkrat v klinču ali na poldistanci; nasprotnika lahko vlečemo na udarec, držimo in udarjamo ali ga vržemo na tla (Rules, 2014; Codes & Rules, 2014).
Iz opravljene primerjave lahko izpeljemo sledeči zaključek: borilna športa full contact kikboks in tajski boks sta si v določenih stvareh podobna, vendar je stvari, ki ju ločujejo, veliko več.
WAKO low kick (Rules, 2014) je disciplina kikboksa s polnim kontaktom, v kateri je s čistimi nožnimi udarci možno udarjati nasprotnika v noge. Vse drugo je enako kot pri disciplini full contact.
Čeprav je ta disciplina WAKO kikboksa z dodano možnostjo udarjanja nožnih udarcev v noge nasprotnika napravila velik korak naprej, še vedno ostajajo prisotne vse omejitve, ki smo jih opisali pri full contactu. Število pomembnih elementov, ki športa ločujejo, se je zmanjšalo. Low kicki so strukturna borilna tehnika tajskega boksa, še vedno pa je ločevalnih pomembnih borilnih tehnik veliko preveč – klinč ter udarci s koleni in komolci.
WAKO definicije za disciplino K-1 v svojih pravilih nima. V drugem členu pravil lahko preberemo le, da WAKO K-1 prihaja direktno z Japonske, kjer je tudi nastal. Borilni šport K-1 je hibridna mešanica različnih borilnih veščin; na začetku poglavja smo omenili, da je nastal na Japonskem kot veja karate stilov s polnim kontaktom in z uporabo tehnik klasičnega in tajskega boksa (Rules, 2014).
WAKO K-1 dovoljuje brce v noge in udarce s kolenom. Prepovedane so borilne tehnike s komolci. Klinč lahko traja največ pet sekund; dovoljeno je držati vrat nasprotnika z obema rokama za napad s kolenom. Na en klinč (max. pet sekund) je dovoljen le en udarec s kolenom. Držati nasprotnika za nogo in obenem udarjati z roko ali nogo ni dovoljeno. Dovoljeni so udarci z golenjo v katerikoli del noge (Rules, 2014).
Prepovedano je:
prijemati/držati nasprotnika za nogo,
udarjati z nogo naravnost v prednji del nasprotnikovega stegna, koleno in golen; enako velja za udarce s koleni,
izvesti več kot en udarec s kolenom, medtem ko držimo nasprotnika za vrat,
zvijanje, dvigovanje in obračanje nasprotnika z ene strani na drugo,
udarci s komolcem, robom dlani, glavo in ramo,
čiščenje nad višino gležnja,
klinč in rokoborske tehnike( Rules, 2014).
Dovoljene tehnike, poleg naštetih v obeh prej navedenih disciplinah, so še:
udarci z zadnjim delom pesti (back fist) brez obrata in v obratu,
klinč z obema rokama okrog vratu, ki ne traja več kot pet sekund; dovoljen je le en udarec s kolenom,
uporaba goleni pri nožnih udarcih na vseh dovoljenih področjih udarjanja,
uporaba udarcev s kolenom na vseh dovoljenih področjih udarjanja (Rules, 2014).
Ročne in nožne borilne tehnike naj bi se uporabljale v enaki meri v teku celotne borbe. Zaradi značaja in sloga K-1 za razliko od discipline full contact število nožnih udarcev ni določeno (Rules, 2014).
Iz primerjave lahko vidimo, da WAKO K-1 dovoljuje udarce s koleni, uporabo goleni pri nožnih udarcih in klinč, kar bi, če ne bi bilo udarcev s komolci, po uporabi borilnih tehnik oba borilna športa skoraj izenačilo. Vendar je dodatna razlika, ki je pa zelo pomembna, v podrobnostih borilnih tehnik in njihovem izvajanju. Klinč v WAKO K-1 lahko traja le največ pet sekund, dovoljen je le en udarec s kolenom, vlečenje na udarec ni dovoljeno. V klinču tudi ni dovoljeno zvijanje, dvigovanje in obračanje nasprotnika z ene strani na drugo in izvajanje metov; vse to je v tajskem boksu dovoljeno. V tajskem boksu je tudi dovoljen nožni udarec naravnost v nasprotnikovo nogo, ki se veliko uporablja predvsem kot štop udarec. Dovoljeno je tudi prijemanje/držanje nasprotnika za nogo in istočasna uporaba neke ustrezne borilne tehnike. Iz naštetega lahko zaključimo, da tudi ta disciplina – WAKO K-1 – ki se po podobnosti borilnih tehnik najbolj približa tajskemu boksu, nikakor ne more biti enak borilni šport (Rules, 2014; Codes & Rules, 2014).
Naštete razlike izhajajo iz primerjave tekmovalnih pravil in načelno izključujejo možnost tekmovanja med borci iz obeh borilnih veščin, ki bi uporabljali ves svoj dovoljeni borilni arzenal in potrjujejo tezo, da sta to dva različna borilna športa.
Tudi v pristopu k treningu imata veščini različni trenerski strategiji za usposabljanje svojih borcev, ne moremo pa reči, da sta ti dve strategiji izključujoči. Kikboks poudarja osredotočanje na splošno vzdržljivost in izboljšanje tehnike ter povečanje moči ročnih in nožnih udarcev, medtem ko se pri tajskem boksu osredotočajo na izboljšanje napadov, seveda pa trenirajo tudi moč in vzdržljivost ter utrjevanje udarjalnih površin, predvsem goleni. Ker je danes celoten svet informacijsko transparenten in dosegljiv, lahko rečemo, da imajo boksarji obeh borilnih športov možnost uporabljati vse metode treninga, konkreten izbor pa ni toliko odvisen od borilne discipline kakor od konkretnega športnika in njegovega trenerja (Difference Between, 2014).
Pri uporabi opreme ni velikih razlik, saj so produkti za trening in tekmovanja vseh velikih proizvajalcev namenjeni istemu cilju in se razlikujejo le v malenkostih. Če navedemo le dva primera: boksarske rokavice tajskih proizvajalcev športne opreme so v načelu trše in imajo tanjšo udarjalno površino, vendar to ni pravilo. Tako imenovani tajski fokuserji, ki služijo za trening nožnih udarcev in udarcev s kolenom po svoji obliki izvirajo iz Tajske, njihovo funkcijo pa ravno tako dobro opravljajo fokuserji drugega porekla in oblike (Difference Between, 2014).
SKLEP
Namen dela je bil s strokovno utemeljeno primerjavo ugotoviti, ali sta tajski boks in kikboks dva različna ali enaka borilna športa in kje so ti elementi razlik oziroma enakosti. V nalogi smo uporabljali deskriptivni pristop in pojasnili nastanek, razvoj in strukturo obeh borilnih športov; v okviru deskriptivnega pristopa pa smo uporabljali metodo komparacije za ugotavljanje razlik in podobnosti med obema borilnima športoma. Da smo lahko to komparativno analizo opravili, smo predmet raziskave zamejili z organizacijama IFMA in WAKO; to sta dve največji svetovni amaterski organizaciji, ki promovirata ta dva borilna športa. Pri ugotavljanju razlik je imela največjo težo primerjava tekmovalnih pravil.
Ugotovili smo sledeče: tajski boks in kikboks sta borilna športa, pri katerih uporabljamo podobne, ne pa enake borilne tehnike. V tajskem boksu se uporabljajo še udarci s komolci in klinč borba. Trening in oprema v obeh športih sta podobna; vsi trenerji in športniki danes uporabljajo moderne metode treninga, ki jih ustrezno kombinirajo s tradicionalnimi. Vendar pa ugotovljene razlike, ki izhajajo iz primerjave tekmovalnih pravil, načelno izključujejo možnost tekmovanja med borci iz obeh borilnih športov, ki bi uporabljali ves svoj dovoljeni borilni arzenal, kar potrjuje tezo, da sta to dva različna borilna športa.